37. objava: Eko kriminalka Špele Galič

 Moja prijateljica Ana  in jaz sva bili ujeti. Hoteli sva se osvoboditi a se nisva mogli. Roke sva imeli zvezane. Fanta sta z nafto zastrupljala vodo. Voda je potem zelo smrdela. Kričala sem in kričala. Padla sem s postelje in bila sem v svoji sobi. Moja prijateljica je pa zelo kričala. Vprašala sem jo, kaj ji je. Odgovorila mi je, da je imela nočne more. Rekla sem ji, da jaz tudi.

     Sedaj se vam bom predstavila. Sem Špela in s prijateljico Ano sva na počitnicah pri moji teti v Los Angelesu. Ana ima s seboj svojega psa Rexa,  jaz pa psičko Malo. Po zajtrku sva se pogovorili o sanjah. Ugotovili sva, da sva sanjali enake sanje.

         Ko sva se šli igrati v park, sva hotele piti vodo. Ta pa je zelo smrdela. V sanjah sva sanjali, da sta fanta z nafto onesnaževala vodo. Razmišljali sva, ali so sanje slučajno povezane s tem. Pred hišo moje tete je pripeljal rdeč ferrari. Nisva vedeli, kdo je. Odšli sva pogledat. Okno na avtu se je odprlo in v avtu je sedela Petra. Petra je bila moja in Anina najboljša prijateljica. Vprašala sem jo, ali je s seboj pripeljala svojega psa Dona. Rekla je, da je. Odšle smo v sobo in Petri povedali, kaj se nama je zgodilo.

         Šle smo spat. Drugi dan smo odšle v cirkus. Z nami so šli tudi naši psi. Odločile smo se, da se bomo preizkusile v metanju žogic. Borile smo se za nagrado 1500.000 evrov.

In šlo nam je zelo dobro. Nihče nas ni mogel premagati. Zmagale smo. Bile smo zelo vesele. Čestitali so nam in rekli, da smo nepremagljive.

         Razmišljale smo, da bi naredile klub detektivk. Bile smo za. Potem je Ana vprašala, kako se bomo imenovale… »Hm, res, kako bi se imenovale?« sem razmišljala »Ne vem,« je rekla Petra. »Imam idejo,« je rekla Petra.

»Kakšno? Povej,« sva bili radovedni z Ano.

»Kaj, če bi se imenovale Nepremagljive trojčice?«

 »Ja, ampak nismo trojčice.«

» Vseeno se lahko tako imenujemo.«

» Se strinjam,« sem dodala: »Psi so zalajali. Sigurno se strinjajo. Pa nikomur ne recite za naše detektivsko društvo. Ste razumele?«

»Ja, strinjava se.«

»Kaj bomo naredile z denarjem?« sem vprašala.

»Ne vem,« je rekla Ana.

»Lahko bi si kupile detektivsko opremo. Na primer daljnogled. Napravo, ki ti omogoča, da vidiš odtise rok, računalnike…« sem predlagala.

 »Ja, prav imaš,« je rekla Ana.

»Jutri zjutraj gremo v trgovino s pripomočki,« sem rekla.

Bil je čas za kosilo in me smo odšle v restavracijo. Pogovarjale smo se vse mogoče. V restavracijo sta stopila dva fanta bila sta nam zelo čudna. Petri sem rekla, da sta fanta v naših sanjah imela popolnoma enake obleke. Spogledale smo se.

Zvečerilo se je in vsaka je šla v svojo posteljo. Prebudile smo se v toplo jutro. Oblekle smo se, umile zobe in se počesale. Potem smo odšle v trgovino. Trgovina je imela zelo veliko pripomočkov. Vsaka je dobila svoj deleže -  75.000 evrov. Kupile smo vse, kar smo potrebovale. Vsaka je kupila veliko stvari.

»Sedaj potrebujemo eno sobo za stvari,« je rekla Ana.

»Tvoja teta ima eno prazno sobo, v kateri imamo vse te stvari.«

 »Vprašala jo bom, » sem rekla.

»Počakaj,« je rekla Petra: »Če te bo vprašala, zakaj jo rabiš, ji ne povej za detektivsko društvo.«

Odšla sem do tete in jo vprašala za staro sobo. Rekla je, da lahko uporabimo sobo zase, ker je sama ne potrebuje. Naredile smo tri ključe, da smo lahko sobo zaklenile. Sobo smo lepo uredile.

Bile smo precej utrujene, zato smo zaspale. Ko smo se zbudile, smo bile zvezane. Tudi naši psi so bili privezani in so cvilili. Zagledale smo dve postavi. Bila sta fanta iz restavracije.

»Sta vidva zastrupljala vodo, »je vprašala Petra.

»Kaj vas pa to briga, » je ogovoril eden od fantov.  Odšla sta iz sobe. »Kaj bomo naredile,« se je oglasil Ana.

»Ne vem,« sem rekla.

 »Tukaj imam nož.«

»Poskušaj naju odvezat.«

» Saj poskušam. Evo, sem vaju že odvezala. Sedaj pa tiho odidimo. »

»Pazi, tam se nekdo pogovarja.«

» Glej, fanta zastrupljata vodo.«

» Kdo sta ta dva zlobneža,« je vprašala Ana.

»Ne vem,« sem rekla.

»Odidimo domov in to raziščimo.«

» V redu,  samo hitro,« sem rekla. Tiho smo se odplazile in stekle proti domu.

 » Hvala bogu, da smo doma! Koliko je sploh ura,« sem vprašala. »Sedem,« je rekla Petra.

»Ana, na računalnik napiši -  Največji osumljenci zastrupljanja voda,« sem ji rekla.

Ana: »Glej, ničesar ni.«

 »Poglejta, kaj sem našla,« je rekla Petra: » Listek, na katerem piše Rok in Miha -  22.7.  zastrupljanje Tihega oceana ob 20.00 zvečer.«

» Kje si to našla,« je vprašala Ana.

To je bilo zalepljeno pod stolom, »je rekla Petra.

»Zelo zanimivo. »

»Poglejmo, če je kaj odtis rok.«

» Glej, dva različna odtisa, » sem rekla.

»Poglej, piše Rok in Miha. Usojena zaradi zastrupljanje vod z nafto,« je rekla Ana.

»To sta torej ona dva,« reče Petra.

»Pridite, gremo na policijo,« sem rekla.

In res smo šle. Policistu smo vse povedale. Odgovoril nam je, da smo najbrž imele samo more.

»Ampak policist,« je rekla Petra:« Verjemite  nam.«

»Vam,« se je smejal:«Ve ste samo otroci.«

» Ampak.«

» Nič ampak, rajši pojdite domov delat, kaj bolj pametnega,« je vztrajal policist.

Razočarane smo odšle in se vso pot spraševala, zakaj nam ne verjame. Odločile smo, se da bomo policistom pokazale, da govorimo resnico. V en glas smo zakričale: » Ajde, roke. Ooooo! NEPREMAGLIJIVE TROJČICE!«

Odšle smo v posteljo, kajti čakal nas je naporen dan. Zbudile smo se v sončno jutro.

Bil je 22.7. in vedele smo, da Rok in Miha načrtujeta ob 20.00 onesnaževanje morja.

»Do 20.00 imamo čas da izmislimo načrt,« sem rekla.

Ura je odbila 13.00 in me smo bile še kar brez načrta.

Kar naenkrat pa se mi je posvetilo: »Imam načrt. Na internetu sen izbrskala njun naslov. Tak je: HOFNOVA ULICA 89a, 4557 Los Angeles. Ste razumele? Odšle bomo tam in fanta sledile. S seboj vzamemo kamero, da posnamemo samo dejanje. Vzele bomo tudi daljnogled, da gledamo in napravo za snemanje  zvoka, da posnamemo, kaj  bosta govorila. Potem pa vse to predamo policiji.«

»Zeeelo dobra ideja,« so rekle  Ana in Petra.

 Ob 20.00 smo odšle s svojimi psi in kolesi. Hiša fantov je bila v razpadajočem stanju. Nekaj časa je gorela luč in potem se je ugasnila. »Že prihajajo,« je rekla Petra.

»Sedaj pa tiho. Ko odpeljejo, gremo pazljivo za njimi ste razumele,« sem rekla. Tiho smo šli za njimi. Avto se je naenkrat ustavil. Iz avta sta vzela sode z nafto.

»Petra, ti snemaj, Ana ti opazuj in jaz bom snemala zvok,« sem ukazala.

Vse je šlo po načrtu. Ko sta odšla, smo vse dokaze predale policiji in ti so šli z nami na mesto zločina. Tam fantov ni bilo več.

»Kaj bomo pa zdaj,« je vprašal policist.

»Vem, me imamo pse in psi jih bodo zavohali,« sem predlagala.

» Zelo pametno,« je rekel policist. Psi so tako zavohali Roka in Miho in policisti so ju zaprli.

Me smo dobile zlato broško za najboljše najmlajše detektivke.