Skupno število ogledov strani

četrtek, 31. maj 2012

36. objava: Eko kriminalka Ingrid Gajski

Bilo je poletje. Julijan in Nina sta se zelo dolgočasila. Odločila sta se, da povabita Vida in Nives na počitnice. Po kosilu sta ju poklicala po mobitelu. Vidi in Nives se vabilu nista mogla upreti. Takoj sta šla pakirat. Čez dve uri so bili že spet po dolgem času vsi skupaj. Julijan in Nina sta imela dva psa Aldiya in Bolta. Prav tako sta imela tudi Vid in Nives dve psici Rino in Lino. Psici sta pripeljala seboj.
          Mama in oče Julijana in Nine sta se odločila, da gresta v London za tri tedne, zato bojo otroci sami doma. Starša sta odšla in otroci so ostali sami. Julijan je predlagal, da bi šli taborit ob bližnji gozd. Spakirali so dva šotora, obleke in hrano in se odpravili. Psi so se ves čas igrali in se skrivali v resju, ki je raslo na travniku. Končno so našli pravi prostor za taborjenje. Postavili so šotora in stvari zložili noter. Prvi je bil za punci, drugi pa za fanta. Šotora sta bila dovolj velika, zato so notri lahko šli tudi psi. Malo stran od šotora je tekla reka, ki ni bila ravno velika. Veljalo je, da vsak, kdor pije iz nje, dolgo živi. Zato so otroci z njo napolnili plastenke. Kmalu se je zvečerilo in otroci so odšli spat.
            Nina je bila bolj strahopetna, zato še dolgo ni mogla zaspati. Zbujali so jo čudni zvoki, kot bi se kdo plazil okoli šotora. Gledala je in gledala, dokler ni zagledala velike strašne sence. Na ves glas je zakričala. Tudi pse je prestrašila, zato so začeli lajati. Senca je kar na enkrat izginila. Fanta sta hitro pritekla v šotor. Nina jim je razložila, kaj je videla. Nihče ji ni verjel. Mislila sta, da ima privide ali, da se ji meša, zato sta odšla nazaj spat. Samo Nives ji je verjela, saj je tudi sama slišala korake, vendar se ni zmenila zanj.
Zjutraj so vsi štirje začudeno zastrmeli. Nekdo je res stikal okoli njihovih šotorov, saj so našli sporočilo. V njem je pisalo: Če mi to noč ne daste  enega od vaših psov, bom naredil…    
Vsi so bili zelo začudeni, saj niso vedeli, kaj zdaj to pomeni. Vse je bilo strah, saj niso hoteli dati nobenega psa. Odločili so se, da bo najbolje, če se vrnejo v hišo. Toda imeli so problem. Julijan je na poti izgubil ključe. Ves dan so jih iskali, vendar jih niso našli. Ko se je zvečerilo, so odšli spat. Tokrat so pse privezali na kole, ki so bili zunaj. Čez kakšni dve uri so psi začeli na glas lajati. Vsi so poskočili in hitro planili ven iz šotora. Videli so moškega v dolgi črni halji s kapuco na glavi. Nekaj je zlival v reko in se na glas smejal. Ko pa je opazil, da ga otroci opazujejo, je kakor hitro je mogel, pobegnil v gozd. Psi se še vedno niso umirili in so kar naprej lajali. Otroci so odšli v šotore z upanjem, da se moški ne bo vrnil. Zjutraj so ob reki opazili mrtvo srno. V ustih je imela črno tekočino. Otroci so ugotovili, da je to nafta. Tisti moški je v reko zlival nafto. Otroci niso vedeli, kaj bi storili. Če bo šlo tako naprej, bodo poginile vse živali. Saj je to edina voda, ki teče v gozdu.
          Nina je videla,da je reka čisto črna. Povsod je smrdelo po nafti.
Bilo jih je strah, da ne bi poginili tudi njihovi psi. Ta reka se je zlivala v veliko reko Lavo, ki je od tu oddaljena približno 3km. Še malo naprej od tam pa je čistilna naprava. Otroci so se spomnili, da bi lahko pse spustili, da bi odganjali živali, ki bi hodile piti. In to so tudi naredili. Zvečer so se psi že vrnili. Otroci so pse pustili privezane tudi ponoči. A to noč moški ni prišel. Zjutraj so videli, da je v reki veliko mrtvih rib, ki so poginile. Vse do zadnje so pobrali in jih v bližini zažgali.
          Odšli so na policijsko postajo in policijo obvestili o dogodku. Policija je to noč ostala skrita v gozdu. Ko so zagledali moškega, so ga ulovili in ga vklenili. Nina, Julijan, Nives, Vid in psi pa so postali eko reševalci. 

sreda, 30. maj 2012

35. objava: Eko kriminalka Marka Freceta

Rok, Jan in Simon so 12-letniki, ki v vodo mečejo smeti. Martin in Luka pa sta prijatelja, ki obiskujeta peti razred. Martinu in Luki dejanja Roka, Jana in Simona ni všeč, saj se zavedata, da ima lahko metanje smeti v naravo zelo hude posledice.
Martin in Luka se nekega dne odločita, da bosta fante opozorila. Stopita do njih in jim rečeta: »Nehajte smetiti in onesnaževati vodo.«
Rok, Jan in Simon se za opozorilo ne zmenijo in jima odgovorijo nesramno: »Vidva nam že ne bosta govorila, kaj naj delamo in kaj ne. Phhh,« ter odidejo stran.
Martin predlaga Luki, da odideta na policijo in vse povesta. Luka se z njim ne strinja, saj meni, da bodo policisti le opozorili fante. Fantje pa njihovega opozorila ravno tako ne bodo upoštevali.
Simon vpraša: »Kaj pa potem predlagaš, da narediva?«
»Jutri zvečer, ko se bodo spet dobili in onesnaževali vodo, jih slikava in bova imela dokaze.«
Ko napoči večer, se dvanajstletni onesnaževalci res dobijo pri vodi. Tudi fanta prideta s fotoaparatom in se skrijeta. Martin slika, ko eden izmed njih vrže v vodo papirček žvečilke. Nato hitro stečeta domov.
Na vhodu se zaletita v Martinovega očeta, ki vidi, da sta fanta razburjena. Vpraša ju, kaj se dogaja. Simon  in Martin vse razložita Martinovemu očetu in ta jim predlaga, da gredo skupaj na policijo. Odločijo se, da gredo naslednji dan, saj se morajo dobro naspati, kajti čaka jih naporen dan.
Naslednji dan so odšli na policijo in policistom vse povedali. Policisti so prijeli dvanajstletnike ter jih razložili, kakšno škodo delajo.
Fantje so za kazen dobili nalogo, da dva dneva čistijo okolico in nikoli več niso metali smeti v naravo. Tudi do Simona in Martina niso bili več nesramni. Za opravičilo so jima dali karte za ogled nogometne tekme. Prijatelja sta se kart zelo razveselila in opravičilo fantov sprejela.
Tako je narava ostala čista in vsi so bili zadovoljni.

torek, 29. maj 2012

34. objava: Eko kriminalka Saše Črpič

MLADI DETEKTIVI NA LADJI SONČNICI
ALI
ZAKAJ NAFTA
Bilo je megleno jutro, sonce je že poslalo prve žarke preko širnega morja, katerega rahli valovi so ustvarjali peno. Sredi puste modrine je plula velika stara ladja, ki je imela široko odprta svoja že velikokrat pošita stara jadra. Na desnem boku se je svetil sveže obarvan moder napis Sončnica. To je bila nekoč mogočna, nepremagljiva ladja, ki je bila kos najhujšim nevihtam in najvišjim valovom, a tedaj, po petdesetih letih življenja na divjih oceanskih vodah ni delovala prav nič več mogočno in dostojanstveno. Sončni žarki so pokazali prav vsako njeno prasko in veter je zlahka trgal platna njenih jader. Plula je počasi in utrujeno, bilo je kot, da bi slišali njen glas, ki pravi, da ne zmore več.
Na palubi pa je ponosno stal stari sivobradi kapitan Jaka, ki se je v desni roki držal palico, s katero se je podpiral. Videti je bil kot nekdo, ki gleda v neskončnost in se veseli svojega potovanja po njej. Pod obrvmi je imel od starosti že vdrte, a lepe modre oči okoli njih pa stotine gub in gubic. To je bila njegova zadnja plovba in ob pogledu na morje se je spominjal, kaj vse se mu je na Sončnici že pripetilo. Na tej ladji je preživel večino svojega življenja in je le redko prihajal domov. Kljub temu je imel družino, ženo Majo in dva otroka, ki sta že imela svoji družini.
Kapitan Jaka se je odločil, da na svojo zadnjo plovbo popelje tudi ženo in svoje tri vnuke, Roka, Lizo in Jana. Tri živahne, radovedne in prebrisane glavice, ki so se potikale vsepovsod po ladji in reševale skrite uganke. Kapitan se je ravno usedel za mizo v podpalubju, kjer je Maja že pripravila zajtrk, ko je v sobo pridrvel glavni pomočnik, gusar Tone in kapitanu namignil, da ga nujno potrebuje na palubi. Kapitan je videl Tonetov zaskrbljen obraz in se hitro odpravil po stopnicah, otrokom pa je naročil, naj brez njega pojedo zajtrk. Takoj, ko je kapitan zaprl vrata, že so otroci planili k njim in prisluškovali. Tone je kapitanu povedal zaskrbljujočo novico. Nafta, ki jo je prevažala stara ladja, je začela iz vseh strani puščati v morje. Na dnu ladje je ponoči nastalo pet velikih lukenj in ladja je za sabo puščala črno sled. Jan je skozi kljuko videl kapitanov zaskrbljen in jezen obraz.
Otroci so poslušali dalje. Kapitan je bil prepričan, da je ladja začela razpadati, Tone pa je rekel, da močno dvomi, saj so ladjo pred plovbo popravili v najboljši ladjedelnici. Kapitan je Tonetu naročil naj pokliče vse gusarje na palubo, saj bodo imeli sestanek. Zbrali so se v kapitanovi pisarni in začeli s sestankom. Otroci so bili radovedni in kapitanu na skrivaj sledili. Vrata so se zaprla in otroci so planili iz svojega skrivališča. Rok je gledal skozi ključavnico, Liza in Jan pa sta prisluškovala. Videlo se je, da gre za zelo resno zadevo.
>>Saj to ne more biti res,<< je rekel kapitan.
>>Saj sem vedel, da se bo nekaj zgodilo. Ta nafta je zelo pomemben tovor, zato ne moremo pustiti, da se nam zločinec kar tako izmuzne. Saj ste luknje že popravili, kaj ne?<<
>>Seveda smo jih, kapitan. Našli smo nekaj desk in jih pribili na luknje. Sedaj nafta več ne more teči,<<reče Tone.
 >>Sedaj pa moramo najti tistega, ki je to storil. Vendar mislim, da je to storil nekdo od nas, saj smo na sredi širnega morja in zločinci ne bi morali priti na palubo in preluknjati ladjo. Torej, kako ga bomo našli, kapitan, << vpraša Simon, eden od gusarjev.
Otroci so čakali le na njihovega dedka, da jih bo poklical. Vendar jih ni. Bili so razočarani, saj oni zelo radi rešujejo uganke in skrivnosti. Žalostnih obrazov so odšli v svoje sobe. Čez nekaj časa je Lizi postalo dolgčas in je odšla k Roku, da bi se pogovarjala. Ker nista imela teme, sta poklicala še Jana, naj pride k njima. Prišel je ves nasmejan v Rokovo sobo.
>>Zakaj se veseliš, Jan,<<vpraša Liza.
>>Zakaj ne bi bil? Pravkar sem izvedel, da dedek in njegovi gusarji nimajo idej, kako bi našli krivca, zato je Tona predlagal nas. Vendar se dedek sprva ni strinjal. Nato je pa opazil, da mu ne preostane drugega, kot da privoli, da mu mi pomagamo.<<
>>Pa ti je to on povedal ali si prisluškoval,<< vpraša Rok.
>>Seveda sem prisluškoval, kaj pa drugega. Dedek nam sam ne bi nikoli povedal, da nas je sprejel,<<odgovori Jan.
Veselo so se pogovarjali naprej, a kmalu jih je dedek poklical k sebi. Odzvali so se na njegov klic in hitro stekli v njegovo pisarno. Kmalu so vsi sedeli na svojih stolih in se začeli pogovarjati.
>>Zakaj si nas klical, dedek, << je vprašala Liza, kot da ne bi vedela, za kaj gre. >>No, mogoče ste slišali, da je nekdo preluknjal ladjo in skoraj vsa nafta je stekla ven. Z gusarji smo imeli sestanek in nihče ni imel idej in smo predlagali vas. Zato vas vprašam, ali ste pripravljeni rešiti to zadevo,<< vpraša Jaka. >>Seveda smo, dedek. Saj nam ne preostane drugega,<< reče Rok.
>>Prav, no, da vam razložim situacijo,<< reče kapitan.
Vse jim je razložil, pove  vse podrobnosti in tako na koncu vedo čisto vse. Otroci so se odpravili nazaj v Rokovo sobo in začnejo razmišljati. Po petih minutah tišine se je končno oglasil Rok.
>>Saj nam je dedek povedal, da je to moral narediti eden od gusarjev. No, sedaj pa moramo ugotoviti, kdo.<<
Sledila je spet trda tišina, ko se je nepričakovano oglasila Liza.
>>Vem! Lahko bi vsakega gusarja posebej vprašali, če je to on naredil in kje je bil tisti čas in tako dalje in tako dalje,<<predlaga.
>>Vem, ampak kaj če ne bomo našli nobenih pravih podatkov,<< vpraša Jan.
>>Vredno je poskusiti, vse kar nam pride na pamet,<< reče Rok.
Primer so pustili za naslednji dan, saj so bili že utrujeni in lačni. Mamo Majo so prosil, naj jim naredi malico, saj so lačni. Malica je bila hitro gotova in otroci so lahko začeli jesti. Pojedli so hitro, da so se lahko potem šli lahko malo sprostit. Igrali so se družabne igre, metali kamne v vodo in tekmovali, kdo bo ujel največ ribic. Seveda jih je največ ujel Jan, ki ga je kapitan naučil ribariti, saj mu je bilo to v veselje.
Dan je hitro minil in otroci so šli večerjat. Po večerji so se še malo pogovarjali, nato pa šli spat. Naslednje jutro so se ustali zelo pozno, saj so šli zelo pozno spat. Hitro so se oblekli in umili ter odšli na zajtrk. Za mizo je že sedel kapitan, ki slastno jedel svoj zajtrk. Ko je zagledal otroke, se jim je nasmehnil. Otroci so se usedli in začeli jesti.
>>Otroci, nič več vam ni treba razmišljati. Primer smo rešili zelo zlahka, ker je krivec priznal, da je to naredil on,<<reče kapitan Jaka.
Otroci se začudeno pogledajo in Liza vpraša: >>Kdo pa je krivec?<<.
>>Franci. Zelo težko nas je prepričal, da je to storil on, saj veste, da je on zelo miren in prijazen. Priznal pa je, tako, da nam ni treba več raziskovati, kdo je to storil,<< reče Jaka.
Kmalu so pojedli in pospravili. Otroci so odšli na palubo in začeli razmišljati. >>Mislim, da vem zakaj je to storil Franci. On ima brata Luka, ki je pa zelo neprijazen in ga je branil, saj Luka vedno zarine v težave,<< reče Rok.
>>Prav imaš, Rok. Tudi jaz menim, da je tako,<< reče Jan.
>>Pojdimo ga vprašat,<< reče Liza.
Poiskat gredo  Francija, da izvedo, ali je to res, kar menijo. Kmalu ga srečajo, ko jim gre nasproti. Ustavijo ga in vprašajo.
 >>Franci, ali ti res ščitiš Luka? Mi mislimo, da ga, ker je on bolj neprijazen kot ti. Vendar je pa tudi lepo, da ščitiš brata, vendar resnica pride kmalu na dan. No, sedaj pa kar povej, ali si to res ti naredil ali je to naredil Luka,<< vrta vanj Liza.
>>Ja, res je to naredil Luka. Vendar on je moj brat in moral, hotel sem ga ščititi, saj veste. On je hotel uničiti kapitana in ga obsoditi, da sam zasede njegovo mesto. Vem, da nisem kriv, vendar sem samo ščitil svojega brata,<< reče Franci.
>>Vem, Franci. To je zelo velikodušno, vendar moramo tvojemu bratu dati primerno kazen. Sedaj pa pojdimo h kapitanu,<< reče Rok.
Kmalu so spet pri kapitanu. Franci prizna, da je to naredil Luka in Jaka da Luku primerno kazen. Nikoli več ne sme stopiti na Sončnico ali kakorkoli priti v stik s katerimkoli gusarjem na ladji. Franci ni žalosten ampak vesel, da se je znebil svojega zlobnega brata, ki mu je že šel na živce. Vsi so proslavili in se srečno vrnili domov. Ladja Sončnica pa še vedno pluje s svojim kapitanom in njegovimi pajdaši.

Saša Črpič
OŠ Velika Dolina
8261 Jesenice na Dolenjskem
(5. razred)

nedelja, 20. maj 2012

33. objava: Modri Jan in prijatelji obiskali OŠ Velika Dolina



V petek, 18. maja, je učence OŠ Velika Dolina obiskal Modri Jan s prijatelji Sončico, Puhcem in packo Rijo. Pripravili so nam različne eko naloge, igre in ples, v katerih so sodelovali učenci od 1. do 5. razreda ter tisti, ki so sodelovali v Modri Janovem eko projektu.
Obisk Moderega Jana so si prislužili učenci filmsko-gledališke delavnice z posnetim eko oglasom.
Ob tej priložnosti so Sončica, Puhec, Rija in Modri Jan podelili tudi bralno značko vsem pridnim bralcem OŠ Velika Dolina. Čestitke vsem.
 Modri Jan na OŠ Velika Dolina - fotografije
 

nedelja, 13. maj 2012

32. objava: Mobile obešalniki

Razmišljali smo, kaj narediti s starimi kovinskimi obešalniki. Ker so obešalniki za obesit, smo se odločili, da jih ovijemo s krep papirjem in obesimo nanje razne spominčke na morje.

nedelja, 06. maj 2012

31. objava: Spomladanski pohod Ekotkov


Ekotki smo povabili starše na dopoldansko druženje in pohod k lovski koči na Bukovino. Veliko staršev se nam je pridružilo. Prepričani smo, da bi se iz srca radi tudi ostali, pa so imeli delovne obveznosti. Tako smo se odpravili po Koričanskem  jarku in se povzpeli h koči. Tam nas je že pričakal Nikitin očka, ki nam je odprl kočo in pripravil prigrizke in pijačo. A mi nismo dolgo mirovali. Imeli smo žoge, loparje in kaj hitro smo se lotili igranja badmintona, nogometa in odbojke, kateri so se pridružili tudi nekateri od staršev, ostali pa so seveda navijali. Okoli dvanajste ure smo se vrnili k šoli. Preživeli smo prekrasno dopoldne in ugotovili, da smo srečni, ker imamo pri nas še res neokrnjeno naravo. Poskrbet pa moramo, da taka tudi ostane.