49. objava: Eko kriminalka Leyle Vovk

Živel je fant po imenu Marko. Marko je imel mlajšega brata. Nekega dne je Marko je videl, da so starši bolj pozorni do brata, zato je bil ljubosumen.

Kmalu so se na otroškem igrišču pojavili smeti, papirčki, strupena čistila…

Vsak dan je bilo vse več in več odpadkov.  Eko  detektiv je spraševal otroke na igrišču, starše, mimoidoče, če so videli koga, ki je onesnaževal otroško igrišče. Nihče ni ničesar vedel.  

Eko detektiv pa se je nečesa  domislil. Ponoči bo čakal na otroškem igrišču. Sigurno se onesnaževanje dogaja ponoči, ker niče podnevi ni ničesar videl.

Tako je čakal in čakal in čakal dokler ni dočakal. Eko detektiv zagleda temno osebo, ki onesnažuje otroško igrišče s smetmi, čistili…

Stopi izza drevesa in posveti z ročno svetilko v onesnaževalca in zagleda… Marka.

Marko zagleda Eko detektiva in pobegne. Eko detektiv prepozna Marka. Ker pozna tudi njegove starše in ve, kje je Marko doma, odide k Marku  domov.  Staršem pove, kaj je videl. Marko jim je  vse prizna. Pove, da se je počutil zapostavljenega in da je hotel pritegniti njuno pozornost. Marku je bilo zelo žal. Starša pa sta obljubila, da bosta tudi do njega pozorna.

Marko je moral počistiti otroško igrišče in skrbeti, da se na njem niso pojavljali več papirčki in kaj šele strupena čistila.

48. objava: Eko kriminalka Lare Šumlaj

Nekoč so psi ustanovili pasjo agencijo z imenom Reševalci narave. V njej so bili zaposleni agenti Piki, Luna, Lajka in Dino. Ker so imeli zmeraj veliko dela, so se odločili, da zaposlijo še enega psa agenta. Vendar pa ni lahko najti dobrega agenta. Mora imeti prav posebne sposobnosti, ki jih ima le malo psov in mora biti ekološko ozaveščen.

Nekega sončnega dne so agenti, ki so bili tudi zelo dobri prijatelji, šli na piknik ob velikem jezeru. Pod veliko hrastovo krošnjo so pogrnili odejo ter nanjo položili hrano in pijačo. Še niti prav začeli niso jesti, ko jih nekaj zmoti.

»Kaj to smrdi?« je začudeno vprašala Lajka.

»Res kaj preveč lepo ne diši,« je namrščeno rekla Luna.

»Moremo izvedati, kaj je to,« je potrdil Dino.

»Ja in moremo najti petega člana. Tako nam je naročila Lara. Da le ne bomo pozabili na to,« je dodal Piki.

Vsi štirje prijatelji so začeli vohljati okoli jezera, dreves, po travi in preiskali vsako cvetlico.  »Nekaj sem našel,« je zaklical Piki.

Vsi so se zbrali okoli njega in strmeli v smrdečo vrečko z roza-rdečimi kroglicami.

»Vrečka?« je začudeno vprašala Lajka.

»Takoj moramo ugotoviti, katero snov vsebujejo kroglice in kako vplivajo na naravo,« je rekel Dino.

»Prijatelji, to morate videti,« je Luna zaskrbljeno rekla.

»Ojej,« je bila zaskrbljena Lajka, ko je pogledala v ribnik poln mrtvih rib.

Takoj so začeli z akcijo zbiranja dokazov. Vsak agent je vedel, kaj je njegova naloga v takšnih primerih.

»Brž, pojdimo k Lari,« sta reka Piki in Dino. Odpravili so se po  peščeni potki, kjer so prišli v Loče. Odšli so v Dinovo utico in na majhno ikono odtisnili svoje šapice. Tla v utici so se odprla in padli so vsak na svoj sedež ter se odpeljali po rovu do Cirnika, kjer so se ustavili pred lesenimi vrati. »Pojdimo!« je rekla Lajka.

Odprli so vrata in prišli v agentsko hišo na drevesu, kjer jih je že čakala Lara. »Poglej, Lara, kaj smo našli. Zelo smrdi, je ogabno, zaradi teh kroglic v večki so umrle ribe,« so ji potožili.  Ko je Lara hotela spregovoriti, so se po vejah drevesa začele spuščati veverice  in v en glas kriknile: »Veverica Tačka je zelo bolna!«

»Kaj ji je?« je vprašala Lara.

»Ne vemo, ampak ima visoko temperaturo in jo boli trebuh in glava,« so ji odgovorile veverice.

»Pripeljite jo sem,« je dejal Piki. Psi so začeli pregledovati veveričko in ugotavljati, kaj ji je.

Oglasi se Luna: »Meni se zdi, da bi bilo najboljše obiskati veterinarja, da bi pregledal Tačko.« 

»Le kako bomo prišli do tam?« vpraša Lajka.

»Nimamo nobene zamisli,« je rekel Dino. Utihnili so in vsak pri sebi začeli iskati rešitev. Piki je namršil čelo in nekaj časa premišljeval. Nato pa se mu je porodila zamisel.

»Že vem, kaj bomo storili,« se je razveselil Piki. »Ker je veterinar zelo daleč in mi ne moremo tako daleč teči, pa še veverico moramo nesti, menim, da bi si lahko sposodili dva konja Larinega strica.« »Lahko bi na enem konju jezdila Lara s Tačko in Luno, na drugem konju pa vsi ostali,« je takoj veselo dopolnil Dino.

 »Enkratna zamisel!« so se strinjali tudi ostali. Nato so šli k Larinem stricu Robertu.

»Robi, nam lahko posodiš dva konja?« so vprašali.

»Bi vam ju posodil, a sta zbolela medtem, ko sta jedla travo,« odgovori Robi.

»Zelo sumljivo,« je rekel Piki.

»Kaj je sumljivo?« vpraša Robi.

»Najprej umrejo ribe v ribniku, nato zboli veverička Tačka  in na koncu še konja!«

»In kako bomo sedaj prišli do zdravnika?« vpraša Luna.

Nato  Robi  spregovori: »Jaz vas zapeljem tja!« Nato so se odpeljali. Ko so prišli v bolnišnico, so bili čisto iz sebe.

»Ojej!« je zaskrbelo Lajko. »V bolnišnici je vse polno bolnih živali. Lara, povprašaj katerega lastnika, kakšno bolezen ima njegov ljubljenček,« je predlagal Dino. Lara je vprašala deklico,  ki je ravnokar prišla iz ambulante s svojim bolnim hrčkom: »Deklica, ali zdravnik ve, kaj je s tvojim hrčkom?«

»Zdravnik mi je rekel, da je zbolel, ker je nekaj pojedel. Dobil je zastupitev s hrano,« ji je razložila.

Potem pa so že bili na vrsti. »Naprej!« se je oglasila zdravniška sestra. Še preden je zdravnik pregledal veveričko, jim je razložil: »Danes je gneča in vsaka nova žival ima isto bolezen kot vse ostale. Sumim, da so pojele nekakšno snov.« Ko je pregledal še veveričko, je ugotovil, da ima isto bolezen kot vse živali pred njo. Dobili so zdavila, se poslovili in zaskrbljeni odšli.

Prišli so v podzemni laboratorij in v njem preiskovali smrdljivo vrečko z roza-rdečimi kroglicami. »Le kdo bi hotel zastrupiti vse živali in zakaj?« je vprašala Luna. Vsi so razmišljali, kdo bi to bil in prvi je posumil Piki: »Ste opazili, da  pri veterinarju ni bilo dobene mačke?« »Ja, res je!« so vsi pritrdili in se dogovorili, da gredo k mačkam ter ugotovijo, zakaj se nobena ni zastrupila.

A medtem se je pri mačkah zgodila katastrofa. »Zakaj niste zastrupili tajne agente -  pse?!« je druge mačke nadrla glavna in najbolj zlobna mačka Tirana.

Psi že vedo, da smo jim na pikniku podstavile vrečke po travi,« so plašno govorile druge. »Če že vedo, da so to strupene vrečke, zagotovo vedo tudi, kdo jih proizvaja. Odlično!« je rekla Tirana. »Zakaj?« je vprašala mačka Azara. »Prišli bodo k nam, da nas pokončajo, a jih bo čakalo presenečenje!« sikne Tirana.

»Kakšno presenečenje?« vprašajo ostale mačke. Tirana jim pove: »Ko bodo prišli sem, jih boste ujele, jih privezale za tačke in jim z injekcijo vbrizgnile strup, od katerega se bodo tako slabo počutili, da več ne bodo vedeli zase. Medtem jim bomo ukradle laboratorij. Če nam pa to ne uspe, pa imamo še drugo rešitev. Ukrasti moramo psa, ki ga želijo agenti zaposliti kot zadnjega člana.« »In kaj nam to pomaga?« vprašajo. »Le kaj pa?! Ker ima takšne sposobnosti kot oni, jih bo najlažje tudi pokončal! Moramo ga prepričati, da so ti agenti zelo nevarni in hudobni in da nam mora pomagati. Ampak to je moje delo. Sedaj pa pojdite in poiščite že tega psa. Ime mu je Smrček,« sikavo pove.   

In kot naročeno se Smrček sprehaja po gozdu blizu mačje votline, za katero na žalost ni vedel. Tam so ga že čakali mački z vodjo po imenu Polnoč. Kar na enkrat so mačke skočile z dreves, zgrabile ubogega Smrčka, ki se je na vse pretege branil in ga odnesle v votlino. Njegovo cviljenje in bevskanje so slišali psi, ki so ga tudi iskali in so se približevali votlini.

»Le kdo bi tukaj blizu votline tako panično bevskal,« se sprašuje Lajka. »Glas prihaja iz votline, kjer so zagotovo mačke.« reče Dino. Brez razmišljanja se pogumno odpravijo v votlino in padejo v zasedo. Zgrabijo jih mačke in jih po naročilu Tirane privežejo na stole.

 »Kako se bomo izvlekli iz tega?« vpraša Dino »Ne vem.« mu odgovori Luna. Poskušali so se rešiti, a so že prihajale štiri mačke vsaka s svojo injekcijo pripravljene, da psom vbrizgajo strup v tečke. Spremljala jih je Tirana in jim napovedala: »Vaš laboratorij bo naš in prav tako svet. Ha, ha, ha...« Ta prizor je videl smrček, na katerega so mačke v vsej zmedi pozabile in ga niso pazile.

Smrček je moral hitro reagirati, dokler mačke niso bile pozorne nanj. Planil je na Tirano, ki je ravnokar hotela strup vbrizgati Pikiju v šapico in zalajal: »Pusti agente pri miru, Tirana!« Skočil je nanjo in agentom pregriznil vrvi, s katerimi so bili privezani na stole. V tem hipu ga je Tirana tako močno udarila, da ga je odneslo v steno in obležal je na tleh.

Lara je iskala agente, ker jim je želela povedati, kaj je ugotovila pri analizi tistih kroglic. Kroglice so bile zelo strupene in niso bile nevarne samo za živali, ampak tudi ljudi in naravo. Ko je prišla v bližino votline, je slišala glasove in takoj ugotovila, da so agenti v nevarnosti in stekla po pomoč.

 »Smrček si živ?« ga vprašajo agenti. V votlino pride policija in Tirano skupaj z njenimi pomočniki odpeljejo v mačji zapor. Lara prime Smrčka v naročje in ga rahlo zaziba. Smrček počasi odpre oči. »Sem še živ?« vpraša. »Seveda si,« mu odgovorijo v en glas. »Sedaj si naš agent, Smrček! Seveda, če želiš,« mu reče Dino. Smrček veselo odgovori: »Seveda želim postati agent!«

Tako je tistega dne Smrček postal tajni agent pasje agencije Reševalec narave in s skupnimi močmi se psi še danes borijo za čisto in neonesnaženo naravo ter za zdravje in življenje živali in ljudi. Upajmo, da bodo vedno uspešni pri svojem delu.

47. objava: Eko kriminalka Mateja Škofljanca

Neki dan so se Eko detektivčki zbudili. Pri zajtrku jih je čakalo veliko presenečenje. Mama jim je povedala, da gredo na počitnice v neko kočo blizu Triglava.

»To je super mama,«je rekel Blaž.

»Neverjetno mama, zares fantastično,« je rekel Thomas.

»Kdaj pa odpotujemo,« je vprašala Marie.

»Čez tri dni, zato kar začnite pakirati,« je rekla mama.

»Super, no pa začnimo pakirati,« je rekel Jurij.

        Čez tri dni so bili pripravljeni na odhod.

»Komaj čakam, da vidim kočo, mogoče bodo tam tudi ovce in krave,« je rekla Marie. Končno so odrinili. Otroci so se zelo veselili, da gredo na počitnice v kočo blizu Triglava. Končno bodo lahko šli tudi na Triglav.  Po eni uri vožnje so končno prišli do koče. Pred kočo jih je že čakal kmet.

 »Živijo,« jih je pozdravil kmet in se predstavil: »Jaz sem Marty.«

»Živijo, jaz sem Olga, to je Blaž, to je Jurij, to je Thomas, tamle je Marie in to je naš pes Strela,« jih je predstavila njihova mama.

»No pridite, vstopite, gotovo ste sestradani,« jih je povabil Marty.

Bilo je že pozno zvečer, zato so odšli kmalu vsi spat. Naslednje jutro so se zbudili ob sedmih in za zajtrk dobili domač sir in mleko. Zajtrk je bil zelo dober. Marty je začel jutranji pogovor. »Veste, da je pred dvema dnevoma bila zelo gosta megla in takrat je tudi pogorel del Triglavskega narodnega parka. Nekdo ga je nalašč zažgal.«

Zavladala je tišina. Prvi je spregovoril Jurij: »To je strašno. Morda veste kdo je to storil?«

»Ne,« je rekel Marty:»Niti policija ne ve, kdo je to storil.« »Mami, a lahko gremo v Triglavski narodni park? Saj ne bomo šli na pogoreli del,« je rekel Blaž.

»Ja lahko greste,« je rekla mama.

»Hvala mama, takoj se bomo odpravili,« je rekel Blaž.

Čez pet minut so bili pripravljeni na odhod. Mama jim je zaželela srečno pot in nato so odšli. Prišli so do vhoda kjer so kupili vstopnice. Vstopili so v park.

Blaž je rekel, da ni resno mislil, da ne bi šli po pogoreli poti. In tako so se odpravili po pogoreli poti. Čez nekaj časa je Strela zalajal.

»Kaj je Strela? Strela išči,« je velel Blaž.

Strela ga je ubogal in začel iskati. Kmalu je našel zločinca. Da je zločinec so vedeli po tem, ker je rokah imel naftno granato in vžigalice. Najbrž je šel preveriti, če je pogorel cel park. Ker ni, je šel po naftno granato in vžigalice.

Eko detektivčki so odšli do vhoda v park, kjer so ga prijavili varnostnikom. Ti so ga prijeli in poklicali policijo, katera je kmalu prišla.

»O, tebe pa poznamo, Rdeči Hans,« je rekel inšpektor. Inšpektor in policisti so se zahvalili otrokom za pomoč. Otroci so odšli v kočo ter mami in Martyju povedali, kaj so doživeli.

        Srečno in mirno so preživeli še ostanek počitnic. Bili so tudi na Triglavu, kjer so doživeli planinski krst, katerega si bodo zapomnili za vse življenje.

46. objava: Eko kriminalka Lorene Šinko

Nekega  dne,  ko  sta  Marcel  in  Selena  prišla  iz  šole,  sta  jima  mama in  oče  rekla,  da  ima  teta  Klara  rojstni  dan.  Šli  so  v trgovino  po  darilo  in  odšli  na  rojstni  dan  tete  Klare.  Na  rojstno  dnevni  zabavi  ni  bilo  veliko  obiskovalcev.  Bili  so  samo  teta  Klara,  stric  Karl,  oče,  mama,  Marcel,  Selena   ter  G.  Petrovič.  Peter  Petrovič  je  bil  skrivnostni  gospod,  saj  je  bil  skromen  in  sam  s  svojo  sestro  Petro  Petrovič,  ki  ni  prišla  na  rojstni  dan  tete  Klare,  ker  je  bila bolna.  Rojstno  dnevna  zabava  je  trajala  do  večera,  nato  so  vsi  odšli  domov.  Ko   so  prišli  domov,  sta  Marcel  in  Selena  odšla  spat. 

Naslednje  jutro  sta  bila  na  poti  do  šole srečala  gospoda  Petroviča,   ta pa se jima je ponudil, da ju odpelje  do  šole.  Zahvalila  sta  se  gospodu  in  odhitela  v  razred.  Danes sta bila  Selena in  Marcel   vprašana  matematiko  in  dobila  sta odlično oceno. Učiteljica  ju  je  pohvalila.  Po  koncu  pouka  sta  hitro  odhitela  domov.  Mama  in  oče  sta  ju  za  nagrado,  ker  sta  dobila  pet,  peljala  v  park.  Z  njima  je  šla  tudi  prijateljica  Nina.  Mama   in  oče  sta  odšla  po  nakupih  in  otroke  postila  same.  Otroci  so  v  parku  srečali  gospoda  Petroviča  in  gospo  Petrovič,  ki  sta  šla  proti  njim.  Ustavila  sta  se  in  jih  povabili  na  sladoled.  Marcel  in  Selena  nista  želela  sladoleda,  Nina  pa  je  bila  za,  zato  je  z  njima  odšla  po  sladoled.  Marcel  in  Selena  pa  sta počakala. 

Ker Nine ni bilo  že  pol  ure, sta  Marcel in Selena odšla  pogledat  in  videla,  da  Nine je nikjer ni .  Ko  sta  mama  in  oče  prišla  po  otroke,  sta  jima  Marcel  in  Selena  povedala,  kaj  se  je  zgodilo.  Vsi  so  jo  iskali  in  o  tem  obvestili  tudi  policijo.  Policistu  Ianu  so  dali  tudi  izjavo  in  policist  je  zaključil,  da  je  to   bila to ugrabitev.  Ko  so  za  to  izvedeli  tudi  Ninini  starši,  so  bili  žalostni.  Nino  so  iskali  že  tri  tedne  in  izvedeli  niso  prav  nič  o  njej.  

Po  dolgem  času  so  se  vsi  skupaj  odselili  v  Portorož,  saj  sta  tam  živela  gospa  in  gospod  Petrovič.  Petra  in  Peter Petrovič  sta  naredila  načrt,  kako  priti  do  denarja,  saj  sta  bila  bolj  ali  manj  revna.  Medtem  je  bila  Nina  zaprta  na neki   ladji,  ki  bi  naj  odplula   jutri  zvečer  ob  osmih.    Peter  in  Petra  sta pričela  groziti  vsem  ljudem,  ki  sta  jih  videla. Rekla sta, da   če  jima  ne  dajo  denarja,  bodo  požgala  vse  gozdove  v  bližini  in  nato  po  vsej  Sloveniji.  Ljudi  so  jima  dajali  denar.  Ko  so  naslednje  jutro  v  časopisih  videli naslovnico  >> GOSPOD  IN  GOSPA  PETROVIČ  GROZITA  PREBIVALCEM,  DA  BOSTA  POŽGALA  VSE  GOZDOVE<< ,    sta  Marcel  in  Selena  brž  tekla  povedat  mami  in  očetu.  Tako  sta se  Petra  in  Peter  zares  obogatila   in  zahtevala  čedalje  več  denar.  Dobivala  pa sta    vedno  manj  in manj, kajti  ljudje  so  prodajali   celo  jahte. Ker  ni  nihče  imel  dovolj  denarja,  da  kupi  jahto, so  ljudje ponujali jahte  Petru  in  Petri. Peter  in  Petra  sta se odločila, da posta to noč požgala gozd. In res. Še isti večer sta zanetila požar v gozdu, ki je bil najbližje naselju. 

Naslednje  jutro  so   policisti v Kopru  odkrili,  da  je  deklica Nina, ki so jo iskali  na  ladji  in  takoj  obvestili  policista  Iana.    Policist  Ian  je  takoj  obvestil  Ninine  starše  ter  Seleno   in  Marcela.  Popoldne  po  kosilu  sta  Marcel  in  Selena  odšla  na  sprehod  po  plaži  v  košu  za  smeti  sta  videla  muco  in  jo  vzela  domov.  Hotela  sta  jo  obdržati,  a  jima  oče  ni  dovolil.  Mama  pa je  bila  za  to,  da  imata  muco.  Oče  se  je potem  premislil  in  jima  dovolil. Muco  sta  poimenovala  Tačka.  Nina  je  še  ta  večer  prišla  k  svojima  staršema  in vsi  so  bili  veseli,  dokler  niso  izvedli,  da  sta  gospa in  gospod  Petrovič  res  povzročila požar v gozdu  v bližini naselja.  Naslednje  jutro  sta  Marcel  in  Selena odpravila  v  novo šolo. Na  poti  sta  videla  starko,  ki  jima  je  rekla,  da  bosta  gospod  in  gospa  Petrovič  še  nekaj naredila  nezakonito.  Marcel  in  Selena  sta  obstala  in  gledala  starko.  Ko  sta  pogledala  proč,  je  več  nista  videla.  V  novi šoli  ni  bilo  tako  zabavno,  kot  sta  si zamišljala.  V  šolski  okrožnici  je  pisalo,  da  bojo  šolo  zaprli  za  nekaj  časa  zaradi  gospoda  in  gospe  Petrovič.   Ta  večer  sta  se  Marcel  in  Selena  odpravila   raziskovat  o  Petri  in  Petru.  Odkrila sta,  kje  živita   in  vstopila. Petre in Petra ni bilo doma.  Na  mizi  sta   našla  načrt, ki je nakazoval, da  nameravata Peter  in  Petra  v  zliti  200  hektolitrov  nafte  v morje. 

Vzela  sta  načrt  in  odhitela  domov.  Načrt  sta  pokazala  mami  in  očetu  in  policistu  Ianu.  To  noč  bi  morala  Peter  in  Petra    izpeljati  svoj  načrt,  a  sta  jima  Marcel  in  Selena  to  preprečila.  S  policistom  in  drugimi  so  v  posode,  v  katerih  je  bila  nafta,  nalili  vodo. Ko sta  Peter  in  Petra  začela zlivati sode v morje, so  ju  policisti  ulovili  in  zaprli.   Marcel  in  Selena  sta  s  svojimi  prijatelji  in  sorodniki  živeli  srečno  brez  strahu. Ponovno pa so  odprli  tudi  šolo.