34. objava: Eko kriminalka Saše Črpič

MLADI DETEKTIVI NA LADJI SONČNICI

ALI

ZAKAJ NAFTA

Bilo je megleno jutro, sonce je že poslalo prve žarke preko širnega morja, katerega rahli valovi so ustvarjali peno. Sredi puste modrine je plula velika stara ladja, ki je imela široko odprta svoja že velikokrat pošita stara jadra. Na desnem boku se je svetil sveže obarvan moder napis Sončnica. To je bila nekoč mogočna, nepremagljiva ladja, ki je bila kos najhujšim nevihtam in najvišjim valovom, a tedaj, po petdesetih letih življenja na divjih oceanskih vodah ni delovala prav nič več mogočno in dostojanstveno. Sončni žarki so pokazali prav vsako njeno prasko in veter je zlahka trgal platna njenih jader. Plula je počasi in utrujeno, bilo je kot, da bi slišali njen glas, ki pravi, da ne zmore več.

Na palubi pa je ponosno stal stari sivobradi kapitan Jaka, ki se je v desni roki držal palico, s katero se je podpiral. Videti je bil kot nekdo, ki gleda v neskončnost in se veseli svojega potovanja po njej. Pod obrvmi je imel od starosti že vdrte, a lepe modre oči okoli njih pa stotine gub in gubic. To je bila njegova zadnja plovba in ob pogledu na morje se je spominjal, kaj vse se mu je na Sončnici že pripetilo. Na tej ladji je preživel večino svojega življenja in je le redko prihajal domov. Kljub temu je imel družino, ženo Majo in dva otroka, ki sta že imela svoji družini.

Kapitan Jaka se je odločil, da na svojo zadnjo plovbo popelje tudi ženo in svoje tri vnuke, Roka, Lizo in Jana. Tri živahne, radovedne in prebrisane glavice, ki so se potikale vsepovsod po ladji in reševale skrite uganke. Kapitan se je ravno usedel za mizo v podpalubju, kjer je Maja že pripravila zajtrk, ko je v sobo pridrvel glavni pomočnik, gusar Tone in kapitanu namignil, da ga nujno potrebuje na palubi. Kapitan je videl Tonetov zaskrbljen obraz in se hitro odpravil po stopnicah, otrokom pa je naročil, naj brez njega pojedo zajtrk. Takoj, ko je kapitan zaprl vrata, že so otroci planili k njim in prisluškovali. Tone je kapitanu povedal zaskrbljujočo novico. Nafta, ki jo je prevažala stara ladja, je začela iz vseh strani puščati v morje. Na dnu ladje je ponoči nastalo pet velikih lukenj in ladja je za sabo puščala črno sled. Jan je skozi kljuko videl kapitanov zaskrbljen in jezen obraz.

Otroci so poslušali dalje. Kapitan je bil prepričan, da je ladja začela razpadati, Tone pa je rekel, da močno dvomi, saj so ladjo pred plovbo popravili v najboljši ladjedelnici. Kapitan je Tonetu naročil naj pokliče vse gusarje na palubo, saj bodo imeli sestanek. Zbrali so se v kapitanovi pisarni in začeli s sestankom. Otroci so bili radovedni in kapitanu na skrivaj sledili. Vrata so se zaprla in otroci so planili iz svojega skrivališča. Rok je gledal skozi ključavnico, Liza in Jan pa sta prisluškovala. Videlo se je, da gre za zelo resno zadevo.

>>Saj to ne more biti res,<< je rekel kapitan.

>>Saj sem vedel, da se bo nekaj zgodilo. Ta nafta je zelo pomemben tovor, zato ne moremo pustiti, da se nam zločinec kar tako izmuzne. Saj ste luknje že popravili, kaj ne?<<

>>Seveda smo jih, kapitan. Našli smo nekaj desk in jih pribili na luknje. Sedaj nafta več ne more teči,<<reče Tone.

 >>Sedaj pa moramo najti tistega, ki je to storil. Vendar mislim, da je to storil nekdo od nas, saj smo na sredi širnega morja in zločinci ne bi morali priti na palubo in preluknjati ladjo. Torej, kako ga bomo našli, kapitan, << vpraša Simon, eden od gusarjev.

Otroci so čakali le na njihovega dedka, da jih bo poklical. Vendar jih ni. Bili so razočarani, saj oni zelo radi rešujejo uganke in skrivnosti. Žalostnih obrazov so odšli v svoje sobe. Čez nekaj časa je Lizi postalo dolgčas in je odšla k Roku, da bi se pogovarjala. Ker nista imela teme, sta poklicala še Jana, naj pride k njima. Prišel je ves nasmejan v Rokovo sobo.

>>Zakaj se veseliš, Jan,<<vpraša Liza.

>>Zakaj ne bi bil? Pravkar sem izvedel, da dedek in njegovi gusarji nimajo idej, kako bi našli krivca, zato je Tona predlagal nas. Vendar se dedek sprva ni strinjal. Nato je pa opazil, da mu ne preostane drugega, kot da privoli, da mu mi pomagamo.<<

>>Pa ti je to on povedal ali si prisluškoval,<< vpraša Rok.

>>Seveda sem prisluškoval, kaj pa drugega. Dedek nam sam ne bi nikoli povedal, da nas je sprejel,<<odgovori Jan.

Veselo so se pogovarjali naprej, a kmalu jih je dedek poklical k sebi. Odzvali so se na njegov klic in hitro stekli v njegovo pisarno. Kmalu so vsi sedeli na svojih stolih in se začeli pogovarjati.

>>Zakaj si nas klical, dedek, << je vprašala Liza, kot da ne bi vedela, za kaj gre. >>No, mogoče ste slišali, da je nekdo preluknjal ladjo in skoraj vsa nafta je stekla ven. Z gusarji smo imeli sestanek in nihče ni imel idej in smo predlagali vas. Zato vas vprašam, ali ste pripravljeni rešiti to zadevo,<< vpraša Jaka. >>Seveda smo, dedek. Saj nam ne preostane drugega,<< reče Rok.

>>Prav, no, da vam razložim situacijo,<< reče kapitan.

Vse jim je razložil, pove  vse podrobnosti in tako na koncu vedo čisto vse. Otroci so se odpravili nazaj v Rokovo sobo in začnejo razmišljati. Po petih minutah tišine se je končno oglasil Rok.

>>Saj nam je dedek povedal, da je to moral narediti eden od gusarjev. No, sedaj pa moramo ugotoviti, kdo.<<

Sledila je spet trda tišina, ko se je nepričakovano oglasila Liza.

>>Vem! Lahko bi vsakega gusarja posebej vprašali, če je to on naredil in kje je bil tisti čas in tako dalje in tako dalje,<<predlaga.

>>Vem, ampak kaj če ne bomo našli nobenih pravih podatkov,<< vpraša Jan.

>>Vredno je poskusiti, vse kar nam pride na pamet,<< reče Rok.

Primer so pustili za naslednji dan, saj so bili že utrujeni in lačni. Mamo Majo so prosil, naj jim naredi malico, saj so lačni. Malica je bila hitro gotova in otroci so lahko začeli jesti. Pojedli so hitro, da so se lahko potem šli lahko malo sprostit. Igrali so se družabne igre, metali kamne v vodo in tekmovali, kdo bo ujel največ ribic. Seveda jih je največ ujel Jan, ki ga je kapitan naučil ribariti, saj mu je bilo to v veselje.

Dan je hitro minil in otroci so šli večerjat. Po večerji so se še malo pogovarjali, nato pa šli spat. Naslednje jutro so se ustali zelo pozno, saj so šli zelo pozno spat. Hitro so se oblekli in umili ter odšli na zajtrk. Za mizo je že sedel kapitan, ki slastno jedel svoj zajtrk. Ko je zagledal otroke, se jim je nasmehnil. Otroci so se usedli in začeli jesti.

>>Otroci, nič več vam ni treba razmišljati. Primer smo rešili zelo zlahka, ker je krivec priznal, da je to naredil on,<<reče kapitan Jaka.

Otroci se začudeno pogledajo in Liza vpraša: >>Kdo pa je krivec?<<.

>>Franci. Zelo težko nas je prepričal, da je to storil on, saj veste, da je on zelo miren in prijazen. Priznal pa je, tako, da nam ni treba več raziskovati, kdo je to storil,<< reče Jaka.

Kmalu so pojedli in pospravili. Otroci so odšli na palubo in začeli razmišljati. >>Mislim, da vem zakaj je to storil Franci. On ima brata Luka, ki je pa zelo neprijazen in ga je branil, saj Luka vedno zarine v težave,<< reče Rok.

>>Prav imaš, Rok. Tudi jaz menim, da je tako,<< reče Jan.

>>Pojdimo ga vprašat,<< reče Liza.

Poiskat gredo  Francija, da izvedo, ali je to res, kar menijo. Kmalu ga srečajo, ko jim gre nasproti. Ustavijo ga in vprašajo.

 >>Franci, ali ti res ščitiš Luka? Mi mislimo, da ga, ker je on bolj neprijazen kot ti. Vendar je pa tudi lepo, da ščitiš brata, vendar resnica pride kmalu na dan. No, sedaj pa kar povej, ali si to res ti naredil ali je to naredil Luka,<< vrta vanj Liza.

>>Ja, res je to naredil Luka. Vendar on je moj brat in moral, hotel sem ga ščititi, saj veste. On je hotel uničiti kapitana in ga obsoditi, da sam zasede njegovo mesto. Vem, da nisem kriv, vendar sem samo ščitil svojega brata,<< reče Franci.

>>Vem, Franci. To je zelo velikodušno, vendar moramo tvojemu bratu dati primerno kazen. Sedaj pa pojdimo h kapitanu,<< reče Rok.

Kmalu so spet pri kapitanu. Franci prizna, da je to naredil Luka in Jaka da Luku primerno kazen. Nikoli več ne sme stopiti na Sončnico ali kakorkoli priti v stik s katerimkoli gusarjem na ladji. Franci ni žalosten ampak vesel, da se je znebil svojega zlobnega brata, ki mu je že šel na živce. Vsi so proslavili in se srečno vrnili domov. Ladja Sončnica pa še vedno pluje s svojim kapitanom in njegovimi pajdaši.

Saša Črpič

OŠ Velika Dolina

8261 Jesenice na Dolenjskem

(5. razred)