MLADI
DETEKTIVI NA LADJI SONČNICI
ALI
ZAKAJ
NAFTA
Bilo je megleno jutro,
sonce je že poslalo prve žarke preko širnega morja, katerega rahli valovi so
ustvarjali peno. Sredi puste modrine je plula velika stara ladja, ki je imela
široko odprta svoja že velikokrat pošita stara jadra. Na desnem boku se je
svetil sveže obarvan moder napis Sončnica. To je bila nekoč mogočna,
nepremagljiva ladja, ki je bila kos najhujšim nevihtam in najvišjim valovom, a
tedaj, po petdesetih letih življenja na divjih oceanskih vodah ni delovala prav
nič več mogočno in dostojanstveno. Sončni žarki so pokazali prav vsako njeno
prasko in veter je zlahka trgal platna njenih jader. Plula je počasi in
utrujeno, bilo je kot, da bi slišali njen glas, ki pravi, da ne zmore več.
Na palubi pa je ponosno
stal stari sivobradi kapitan Jaka, ki se je v desni roki držal palico, s katero
se je podpiral. Videti je bil kot nekdo, ki gleda v neskončnost in se veseli
svojega potovanja po njej. Pod obrvmi je imel od starosti že vdrte, a lepe
modre oči okoli njih pa stotine gub in gubic. To je bila njegova zadnja plovba
in ob pogledu na morje se je spominjal, kaj vse se mu je na Sončnici že
pripetilo. Na tej ladji je preživel večino svojega življenja in je le redko
prihajal domov. Kljub temu je imel družino, ženo Majo in dva otroka, ki sta že
imela svoji družini.
Kapitan Jaka se je
odločil, da na svojo zadnjo plovbo popelje tudi ženo in svoje tri vnuke, Roka,
Lizo in Jana. Tri živahne, radovedne in prebrisane glavice, ki so se potikale
vsepovsod po ladji in reševale skrite uganke. Kapitan se je ravno usedel za
mizo v podpalubju, kjer je Maja že pripravila zajtrk, ko je v sobo pridrvel
glavni pomočnik, gusar Tone in kapitanu namignil, da ga nujno potrebuje na
palubi. Kapitan je videl Tonetov zaskrbljen obraz in se hitro odpravil po
stopnicah, otrokom pa je naročil, naj brez njega pojedo zajtrk. Takoj, ko je
kapitan zaprl vrata, že so otroci planili k njim in prisluškovali. Tone je
kapitanu povedal zaskrbljujočo novico. Nafta, ki jo je prevažala stara ladja,
je začela iz vseh strani puščati v morje. Na dnu ladje je ponoči nastalo pet
velikih lukenj in ladja je za sabo puščala črno sled. Jan je skozi kljuko videl
kapitanov zaskrbljen in jezen obraz.
Otroci so poslušali dalje.
Kapitan je bil prepričan, da je ladja začela razpadati, Tone pa je rekel, da
močno dvomi, saj so ladjo pred plovbo popravili v najboljši ladjedelnici.
Kapitan je Tonetu naročil naj pokliče vse gusarje na palubo, saj bodo imeli
sestanek. Zbrali so se v kapitanovi pisarni in začeli s sestankom. Otroci so
bili radovedni in kapitanu na skrivaj sledili. Vrata so se zaprla in otroci so
planili iz svojega skrivališča. Rok je gledal skozi ključavnico, Liza in Jan pa
sta prisluškovala. Videlo se je, da gre za zelo resno zadevo.
>>Saj to ne more
biti res,<< je rekel kapitan.
>>Saj sem vedel, da
se bo nekaj zgodilo. Ta nafta je zelo pomemben tovor, zato ne moremo pustiti,
da se nam zločinec kar tako izmuzne. Saj ste luknje že popravili, kaj
ne?<<
>>Seveda smo jih,
kapitan. Našli smo nekaj desk in jih pribili na luknje. Sedaj nafta več ne more
teči,<<reče Tone.
>>Sedaj pa moramo najti tistega, ki je
to storil. Vendar mislim, da je to storil nekdo od nas, saj smo na sredi
širnega morja in zločinci ne bi morali priti na palubo in preluknjati ladjo. Torej,
kako ga bomo našli, kapitan, << vpraša Simon, eden od gusarjev.
Otroci so čakali le na
njihovega dedka, da jih bo poklical. Vendar jih ni. Bili so razočarani, saj oni
zelo radi rešujejo uganke in skrivnosti. Žalostnih obrazov so odšli v svoje
sobe. Čez nekaj časa je Lizi postalo dolgčas in je odšla k Roku, da bi se
pogovarjala. Ker nista imela teme, sta poklicala še Jana, naj pride k njima.
Prišel je ves nasmejan v Rokovo sobo.
>>Zakaj se veseliš,
Jan,<<vpraša Liza.
>>Zakaj ne bi bil?
Pravkar sem izvedel, da dedek in njegovi gusarji nimajo idej, kako bi našli
krivca, zato je Tona predlagal nas. Vendar se dedek sprva ni strinjal. Nato je
pa opazil, da mu ne preostane drugega, kot da privoli, da mu mi
pomagamo.<<
>>Pa ti je to on
povedal ali si prisluškoval,<< vpraša Rok.
>>Seveda sem
prisluškoval, kaj pa drugega. Dedek nam sam ne bi nikoli povedal, da nas je
sprejel,<<odgovori Jan.
Veselo so se pogovarjali
naprej, a kmalu jih je dedek poklical k sebi. Odzvali so se na njegov klic in
hitro stekli v njegovo pisarno. Kmalu so vsi sedeli na svojih stolih in se
začeli pogovarjati.
>>Zakaj si nas
klical, dedek, << je vprašala Liza, kot da ne bi vedela, za kaj gre.
>>No, mogoče ste slišali, da je nekdo preluknjal ladjo in skoraj vsa
nafta je stekla ven. Z gusarji smo imeli sestanek in nihče ni imel idej in smo
predlagali vas. Zato vas vprašam, ali ste pripravljeni rešiti to
zadevo,<< vpraša Jaka. >>Seveda smo, dedek. Saj nam ne preostane
drugega,<< reče Rok.
>>Prav, no, da vam
razložim situacijo,<< reče kapitan.
Vse jim je razložil, pove vse podrobnosti in tako na koncu vedo čisto
vse. Otroci so se odpravili nazaj v Rokovo sobo in začnejo razmišljati. Po
petih minutah tišine se je končno oglasil Rok.
>>Saj nam je dedek
povedal, da je to moral narediti eden od gusarjev. No, sedaj pa moramo
ugotoviti, kdo.<<
Sledila je spet trda
tišina, ko se je nepričakovano oglasila Liza.
>>Vem! Lahko bi
vsakega gusarja posebej vprašali, če je to on naredil in kje je bil tisti čas in
tako dalje in tako dalje,<<predlaga.
>>Vem, ampak kaj če
ne bomo našli nobenih pravih podatkov,<< vpraša Jan.
>>Vredno je poskusiti,
vse kar nam pride na pamet,<< reče Rok.
Primer so pustili za
naslednji dan, saj so bili že utrujeni in lačni. Mamo Majo so prosil, naj jim
naredi malico, saj so lačni. Malica je bila hitro gotova in otroci so lahko
začeli jesti. Pojedli so hitro, da so se lahko potem šli lahko malo sprostit.
Igrali so se družabne igre, metali kamne v vodo in tekmovali, kdo bo ujel
največ ribic. Seveda jih je največ ujel Jan, ki ga je kapitan naučil ribariti,
saj mu je bilo to v veselje.
Dan je hitro minil in
otroci so šli večerjat. Po večerji so se še malo pogovarjali, nato pa šli spat.
Naslednje jutro so se ustali zelo pozno, saj so šli zelo pozno spat. Hitro so
se oblekli in umili ter odšli na zajtrk. Za mizo je že sedel kapitan, ki
slastno jedel svoj zajtrk. Ko je zagledal otroke, se jim je nasmehnil. Otroci so
se usedli in začeli jesti.
>>Otroci, nič več
vam ni treba razmišljati. Primer smo rešili zelo zlahka, ker je krivec priznal,
da je to naredil on,<<reče kapitan Jaka.
Otroci se začudeno
pogledajo in Liza vpraša: >>Kdo pa je krivec?<<.
>>Franci. Zelo težko
nas je prepričal, da je to storil on, saj veste, da je on zelo miren in
prijazen. Priznal pa je, tako, da nam ni treba več raziskovati, kdo je to
storil,<< reče Jaka.
Kmalu so pojedli in
pospravili. Otroci so odšli na palubo in začeli razmišljati. >>Mislim, da
vem zakaj je to storil Franci. On ima brata Luka, ki je pa zelo neprijazen in
ga je branil, saj Luka vedno zarine v težave,<< reče Rok.
>>Prav imaš, Rok.
Tudi jaz menim, da je tako,<< reče Jan.
>>Pojdimo ga
vprašat,<< reče Liza.
Poiskat gredo Francija, da izvedo, ali je to res, kar
menijo. Kmalu ga srečajo, ko jim gre nasproti. Ustavijo ga in vprašajo.
>>Franci, ali ti res ščitiš Luka? Mi
mislimo, da ga, ker je on bolj neprijazen kot ti. Vendar je pa tudi lepo, da
ščitiš brata, vendar resnica pride kmalu na dan. No, sedaj pa kar povej, ali si
to res ti naredil ali je to naredil Luka,<< vrta vanj Liza.
>>Ja, res je to
naredil Luka. Vendar on je moj brat in moral, hotel sem ga ščititi, saj veste.
On je hotel uničiti kapitana in ga obsoditi, da sam zasede njegovo mesto. Vem,
da nisem kriv, vendar sem samo ščitil svojega brata,<< reče Franci.
>>Vem, Franci. To je
zelo velikodušno, vendar moramo tvojemu bratu dati primerno kazen. Sedaj pa
pojdimo h kapitanu,<< reče Rok.
Kmalu so spet pri kapitanu.
Franci prizna, da je to naredil Luka in Jaka da Luku primerno kazen. Nikoli več
ne sme stopiti na Sončnico ali kakorkoli priti v stik s katerimkoli gusarjem na
ladji. Franci ni žalosten ampak vesel, da se je znebil svojega zlobnega brata,
ki mu je že šel na živce. Vsi so proslavili in se srečno vrnili domov. Ladja
Sončnica pa še vedno pluje s svojim kapitanom in njegovimi pajdaši.
Saša Črpič
OŠ Velika Dolina
8261 Jesenice na
Dolenjskem
(5. razred)
